Srečanje z izjemnim sprehajalcem

Članek je napisal Greg Cooley, ustanovitelj 2LIV4

Zanikanje

Mislim, da lahko rečem, da sem bil v zanikanju. Po nesreči sem se neverjetno trudil na terapiji, da sem lahko hodil ali ohranjal ravnotežje na nogah dovolj dolgo, da sem se lahko premikal naprej. Vendar imam na obrazu in glavi dovolj brazgotin, da dokazujejo, da je bilo to, milo rečeno, nezanesljivo. Mama me je leta poskušala prepričati, naj uporabljam hoduljo, vendar sem se upiral in si še naprej govoril, da je ne potrebujem.

Mama ve najbolje

Seveda nič ne more ostati za vedno enako in nekega dne v službi sem grdo padel. Naslednji dan mi je mama postavila ultimat – ali bom v dveh tednih izbral hoduljo, ali pa jo bo izbrala ona zame. Seveda sem še vedno zanikal in nisem mislil, da misli resno. Toda dva tedna pozneje me je, zvesta svoji besedi, vprašala, ali sem našel hoduljo, ki mi je všeč.

Iskanje pravega

Tisto popoldne sem skočil na internet in začel raziskovati hodulje. Nisem hotel nečesa, kar bi bilo videti kot tradicionalna hodulja, in potem ko sem kliknil na nekaj, kar se mi je zdelo na stotine, sem našel takšno, ki sem jo bil pripravljen preizkusiti. Kasneje tisto noč, ko me je mama poklicala in prosila, naj ji pošljem podrobnosti, sem se odločil za Trionic Veloped.

Ne odidite od doma brez njega!

Naslednji teden je Trionic Veloped prispel na moj dom. Trajalo je nekaj časa, a sčasoma je postal moja zelena kartica American Express; z drugimi besedami, "Ne odidite od doma brez njega!" S svojim Trionic Velopedom sem prevozil na stotine kilometrov in ga uporabljam za prenašanje vsega, od živil do petdesetkilogramske vreče potapljaške opreme, pa tudi najdragocenejšega tovora od vseh, mojih dveh kosmatih dojenčkov, Dexterja in Chewyja.

Moj Veloped je bil po vsem svetu, predvsem na Karibih, v južni Franciji, na Kubi in Irski. Uporabljal sem ga na plaži, po skalnatih poteh ter po tlakovcih, snegu in ledu. Padec ne prinese nič dobrega, toda v tem primeru me je pripeljal do izjemnega sprehajalca!